Ločitvena tesnoba je eden izmed pogostejših problemov s katerimi se spopadajo lastniki psov.

Težava je najbolj opazna pri psih, ki so sicer lepo vzgojeni ampak postanejo v trenutku ko jih zapustimo ekstremno vznemirjeni. Gre za resno psihično stisko pri kateri pes doživlja velik stres lahko pa tudi hude napade panike ob odsotnosti lastnika.

Znaki ločitvene tesnobe pri psih

Pes v odsotnosti človeka:

  • tuli ali laja,

  • uničuje stvari,

  • se trudi pobegniti,

  • izvaja stereotipna vedenja (hoja v krogu, hoja sem in tja ob ograji),

  • urinira ali iztreblja, itd.

ločitvena tesnoba pri psih

Zakaj pride do ločitvene tesnobe?

Pasje krdelo v naravi živi umirjen življenski slog, v katerem se psi skorajda nikoli ne ločijo drug od drugega, zato za njih samota predstavlja nenaravno stanje. Nekateri psi samoto prenašajo brez večjih težav, drugi pa doživljajo ločitveno tesnobo bodisi v milejši ali pa v zelo hudi obliki.

Pogosto so povzročitelji ločitvene tesnobe velike življenske spremembe, kot je recimo selitev, lahko pa jo povzroči že ena sama manjša sprememba v urniku. Za takega psa je rutina ključnega pomena.

Sicer v grobem ločimo dve skupini psov, ki lahko razvijeta ločitveno tesnobo.

PRVA SKUPINA DRUGA SKUPINA
  • psi, ki imajo nizko samozavest
  • psi, ki so pretirano navezani na lastnika (pes lastniku neprekinjeno sledi po hiši)
  • psi, ki ne poznajo omejitev
  • psi, ki niso tako zelo navezani na lastnike, temveč le niso navajeni biti sami (ker je vedno nekdo z njimi ali pa se jih povsod jemlje sabo)

Ločitvena tesnoba pasemsko ni pogojena, so pa določene pasme k temu bolj nagnjene kot druge. Običajno je značilna za pse, ki nimajo dovolj velike fizične in mentalne zaposlitve, k njej pa so bolj nagnjeni tudi reaktivni psi. To so psi, ki na določene (normalne) dražljaje reagirajo preveč intenzivno (npr. se zaganjajo v tekače, druge pse, avtomobile, …).

Razlike med pravo in simulirano ločitveno tesnobo

Včasih je težko določiti ali pes zares trpi za ločitveno tesnobo oziroma ima druge vedenjske težave s podobnimi simptomi (=simulirana ločitvena tesnoba). Naj vam pojasnim razlike…

Simulirana ločitvena tesnoba

Simulirana ločitvena tesnoba se od prave loči po tem, da je to priučeno vedenje in je velikokrat značilna za pse z nič ali pa z zelo malo samokontrole.

Pri tej obliki se pes zaveda, da z neželjenim vedenjem pridobi pozornost. Pri tem velja opomniti, da je lahko že tudi samo oštevanje pozornost (npr. ko pridemo domov in najdemo svoje stanovanje v razdejanju ali pa ko pridemo domov in slišimo lajanje).

Ponavadi je to vrsto veliko lažje odpraviti kot pravo ločitveno tesnobo.

Prava ločitvena tesnoba

Pri pravi ločitveni tesnobi pa pes doživlja pravi stres, anksioznost in hude napade panike. Takšen pes je že pred odhodom lastnika nemiren, se prestopa in običajno v tem času zavrača tudi hrano.

Težava je lahko genetsko pogojena.

Ločitvena tesnoba lahko v nekaterih primerih vodi tudi v obsesivno kompulizivno motnjo (OCD), ki se na pogled kaže kot nekontrolirana agresija. Simptomi OCD-ja so: obsedenost s kopanjem, grizenjem repa in tac, lajanjem v prazno ali napadanjem različnih predmetov.

Napake in nasveti pri soočanju s to težavo

Tesnobo lahko čisto nevede sami okrepimo s tem, da pred odhodom in prihodom domov namenimo psu preveč pozornosti – se od njega poslavljamo in ga navdušeno pozdravljamo, ko se vrnemo. Seveda nas bo naš kuža vesel, ker nas toliko časa ni videl, vendar pa je najbolje počakati da se umiri, preden mu posvetimo pozornost.

Nekaj koristnih nasvetov:

  • Psa postopoma puščamo za nekaj minut samega že od prvega dne ko dobimo mladička in ga s tem navadimo, da je lahko tudi sam

  • Poskrbimo za ustrezno fizično in mentalno zaposlitev psa pred odhodom

  • Pomagamo si z navajanjem na sobno kletko ali boks (lahko tudi v kombinaciji z igračami za zaposlitev – Kong)

  • Uvedemo dnevno rutino od katere ne odstopamo

  • Pri lažji obliki ločitvene tesnobe si lahko pomagamo tudi z naravnimi preparati za pomiritev – npr. eteričnimi olji (baldrijan) ali Bachovimi kapljicami

  • Za pse s hudo obliko ločitvene tesnobe pa je včasih potrebno tudi zdravljenje z zdravili ali z pomirjevali

 

Kaj pa ko vse kar smo prebrali in vsi nasveti, ki jih najdemo na spletu odpovejo?

Več si lahko preberete naslednji teden, ko vam delim, kako se je Eva spopadla s hudo ločitveno tesnobo svoje psičke

In še to… Naj omenim, da je današnji članek plod skupnega dela z Evo Fortuna.

Hvala za vašo pozornost in ‘se beremo’ spet naslednji teden.

Pozdravček,

Tina

P.S. Se vam je zdela objava koristna in nujna še za koga? Naredite mu uslugo in delite ta zapis z njim.

Komentarji in Vprašanja