Vsi, ki imamo pse in se z njimi vsaj malo ukvarjamo jih znamo naučiti vaje, kot so sedi, prostor, tačko, itd.. Kako dobro zares razumemo teorijo, ki stoji za učenjem naših pasjih prijateljev, pa je popolnoma druga zgodba.
Ste se kdaj vprašali zakaj je za učenje psa potrebna hrana oz. igračka, včasih pa so lahko vse naučili s trdo roko?
Da vam pomagam razjasniti dilemo, sem se odločila nameniti nekaj vrstic tej tematiki.
Ste že slišali za klasično pogojevanje?
Čeprav se zdi, da obstaja skoraj toliko »sistemov treninga«, kot je inštruktorjev, so njihove osnove enake v skoraj vseh primerih, kljub temu da vključujejo različne vaje in pripomočke za doseganje ciljev.
Tisti ki ste kdaj v življenju poslušali kakšno predavanje iz psihologije ali prebrali kakšno knjigo na to temo, ste gotovo že slišali za Pavlova in njegove poiskuse. Ivan Pavlov je bil ruski fiziolog, psiholog in zdravnik, ki je v začetku 19. stoletja med drugim preučeval tudi pasjo prebavo.
Preučeval je hitrost izločanje sline ob hranjenju psov. Na začetku poizkusa je vse teklo po pričakovanjih. Po nekaj ponovitvah pa je opazil, da so se psi pričeli sliniti že pred prihodom hrane – ko so jo zagledali ali samo slišali oskrbnikove korake. To je Pavlovu sicer pokvarilo poizkus, zaradi česar pa se je odločil preučiti opaženi fenomen. Povezal je določen zvok, ki za psa ni imel nobenega pomena (zvonček) s hrano. Psom je takoj po zvonenju dal hrano in po nekaj ponovitvah so se psi ob zvoku zvončka pričeli refleksno sliniti. Temu vzorcu rečemo klasično pogojevanje.
Klasično pogojevanje lahko zasledimo v vsakodnevnem življenju. Na primer mladička peljemo k veterinarju, kamor prvič z veseljem vstopi, vendar tam doživi neprijetno izkušnjo. Od takrat naprej se klinike boji že na daleč ali pa neprijetno izkušnjo poveže celo z avtom ali transportnim boksom. Seveda lahko klasično pogojevanje uporabimo tudi nam v prid, in tako boks oz. kletko s pomočjo hrane psu predstavimo kot nekaj prijetnega.
Pri učenju psov pa večinoma uporabljamo drug princip
Mnogih oblik vedenja se naučimo, ker z njimi lahko vplivamo na okolje in nam prinašajo željene rezultate.
Instrumentalno pogojevanje je učenje, pri katerem se spremeni verjetnost pojavljanja vedenja glede na posledice, ki jih to prinese. Z njim se učimo hotenih dejanj, in ne le pasivnih, refleksnih odzivov na zunanje dražljaje, kot pri klasičnem pogojevanju. Izraz instrumentalno pogojevanje je v tridesetih letih prejšnjega stoletja prvič uporabil B. F. Skinner, ki je preučeval vedenja podgan v laboratoriju.
Vedenje lahko uravnavamo z ojačevanjem ali kaznovanjem:
- Ojačevalec je lahko vse kar poveča verjetnost, da se vedenje ponovno pojavi.
Primer: psa pokličete in ga za to nagradite – to poveča verjetnost, da bo pes ob naslednjem klicu prišel do vas. - Kazen je vse, kar zmanjša verjetnost, da se bo vedenje ponovilo.
Primer: psa kaznujete po tem, ko je prišel do vas, kar bo zmanjšalo verjetnost, da bo naslednjič ko ga boste poklicali spet prišel do vas.
Kazen in ojačevalec sta lahko tako pozitivna, kot negativna, pri čemer pozitivno in negativno ne pomenita dobrega in slabega, temveč le prisotnost oziroma odsotnost nečesa.
Tako dobimo štiri možne kombinacije:
| + (dodamo) | – (odvzamemo) | |
|---|---|---|
| OJAČEVANJE (poveča verjetnost pojava vedenja) | Dodamo nekaj kar si žival želi in povečamo verjetnost pojava vedenja. | Odvzamemo nekaj neprijetnega in povečamo verjetnost pojava vedenja. |
| KAZEN (zmanjša verjetnost pojava vedenja) | Dodamo nekaj neprijetnega s čimer zmanjšamo verjetnost pojava vedenja. | Odvzamemo nekaj kar si žival želi in tako zmanjšamo verjetnost ponovitve vedenja. |
- Pozitivno ojačevanje predstavlja dražljaje, ki povečujejo verjetnost pojava vedenja, ki sledi (hrana, igra, pohvala, …)
Primer: psa nagradimo, da se je vsedel, s čimer povečamo verjetnost, da bo prihodnjič storil enako. - Negativni ojačevalci pa so neprijetni dražljaji, s katerimi se utrjuje tisto vedenje, ki jih odstrani, zmanjša ali prepreči
Primer: psa se odločimo naučiti odpoklica s pomočjo zatezne ovratnice. Psa vlečemo dokler ne začne hoditi proti nam. Takrat povodec popustimo – odstranimo negativni ojačevalec in pes bo naslednjič z večjo verjetnostjo prišel do nas. - Pozitivna kazen pomeni, da dodamo nekaj neprijetnega, kar bo zmanjšalo možnost ponovitve vedenja.
Primer: psa želimo naučiti, da ne hodi na kavč, zato tja nastavimo lepilni trak (obrnjen navzgor z lepljivim delom). Trak se prime na pasjo dlako, kar je zanj neprijetno in zmanjša verjetnost, da bo šel ponovno na kavč. - Negativna kazen pa pomeni, da živali z odvzemom nekaj, kar si želi in s tem zmanjšamo verjetnost ponovitve vedenja.
Primer: psi skačejo, ker si želijo naše pozornosti. Zato psa ignoriramo vsakič, ko skoči na nas. Z odvzemom željene pozornosti zmanjšamo verjetnost, da se vedenje ponovi.
S poznavanjem instrumentalnega in klasičnega pogojevanja imamo v rokah osnovna orodja za učenje in reševanje težav s psom. Vendar pa to nista edina načina na osnovi katerih se psi učijo.
Poznamo pa še drugačne načine učenja
Takšno je neasociativno učenje pod katero štejemo:
- Habituacijo – pri ponavljajočem se šibkem dražljaju, postaja odgovor vedno manjši.
Primer: Pes vzhičeno laja na zvonec. V kolikor bi večkrat zvonili in se nebi nič zgodilo (obiskov nebi bilo), bi dražljaj postal brezpomenski in pes nanj nebi več reagiral. - Senzitizacija – pri ponavljanju močnega dražljaja pride do povečanega odgovora.
Primer: Pes se prestraši avtomobila zaradi glasnega izpuha in strah poveže z vsemi avtomobili in se prične bati prometa. Podobno psi, ki se bojijo grmenja sčasoma postanejo prestrašeni še pred nevihto.
Najbolj kompleksna oblika učenja pa je z opazovanjem in posnemanjem. Značilna je za živali, ki živijo v zapletenam socialnem okolju, kjer morajo zaradi socialne odvisnosti opazovati govorico drug drugega. Ta oblika učenja ne potrebuje ojačitve vedenja, temveč žival, ki jo lahko posnema. Psi opazujejo vedenje drugih, kar vpliva na njihovo vedenje in sposobnosti učenja. Na to temo pa med strokovnjaki teče debata koliko, od koga in kaj se pravzaprav psi lahko naučijo na omenjen način.
Kam pa pravzaprav spada učenje s pomočjo klikerja?
Učenje s pomočjo klikerja spada pod poglavje instrumentalno pogojevanje – učenje s pomočjo pozitivnega ojačevanja ali motivacije, kot večkrat lahko slišimo.
Sistem uporablja klik, kot označevalec vedenja s pomočjo katerega lahko hitreje in natančneje označimo željeno vedenje, kot samo z dostavljanjem hrane – predstavlja povezavo (most) med vedenjem in nagrado. Ob učenju novega vedenja »klik« omogoča hitrejše prepoznavanje vedenja, ki je psu prineslo nagrado. Po kliku vedno sledi nagrada, ki potrdi in ojača vedenje. Več o klikanju pa si lahko preberete na tej povezavi…
Hvala za vašo pozornost in ‘se beremo’ spet naslednji torek.
Pozdravček,
Tina
P.S. Se ti je zdela objava koristna in nujna še za koga? Naredi mu uslugo in deli ta zapis z njim.
