Glede na debato, ki se je razvila kot posledica objavljenega članka na temo hranjenja psa z roke, sem se odločila, da razjasnim še svoj pogled na perečo tematiko.

S člankom sem želela predstaviti koristi takšnega načina dela. Kot k vsaki stvari v življenju pa je tudi tu potrebno pristopiti s pravo mero razuma in »zdrave pameti«. Pretiravanje v katero koli smer še nikoli in pri nobeni stvari v življenju ni bilo dobro.

Na kakšnen način jaz hranim z roke?

Sama na ta način hranim predvsem mladičke, pri katerih je toliko vedenj, ki jih želim nagraditi, da mimogrede zmanjka obroka ali včasih pojedo še več, kot jim »pripada«. Zaradi tega niso nikoli lačni, niti ne jedo tekom celega dneva. Mladički v končni fazi še vedno kar nekaj časa prespijo in tudi počivanje je del rutine, ki se jo je potrebno navaditi. Obrok dobijo v času, ki bi ga tudi sicer namenila hranjenju, nekaj hrane pa običajno vzamemo na sprehod, kjer utrjujemo odpoklic in hojo na vrvici.

Zaradi tega psi ne strmijo ves čas vame, niti jih k temu ne spodbujam. Sposobni so se sprostiti, raziskovati okolico, vohljati in se obnašati kot psi! Odrasli dobijo večji del hrane (vsaj 80%) v posodo, nekaj malega pa jo porabimo na treningih ali med sprehodom.

Spodaj objavljam še eno pozitivno osebno izkušnjo lastnice, ki ji je ta način pomagal. Naj poudarim, da gre za en primer, ki ga ne gre posploševati na vso populacijo.

Petrina osebna izkušnja s hranjenjem z roke

Hranjenje psa z roke
Pred kratkim sem dobila pasjega mladiča in kljub temu, da že imam enega psa, sem ugotovila, da je vsak pes zgodba zase in da se metode vzgoje, ki sem jih uporabila pri starejši psički, pri mlajši nikakor ne obnesejo.

Starejša psička Lexi je namreč zelo občutljiva, plašna, a vodljiva in poslušna. Hrana je nikoli ni zanimala (vsaj tako sem mislila), zato sem jo večinoma vzgajala s pomočjo igre. Kadar sem jo želela nagrajevati s hrano, pa sem ji pripravljala raznorazne slastne prigrizke (od govejih jeter, piščančjih srčkov, hrenovk do klobas …).

Potem pa je v moje življenje prišla še Amy. Zelo hiperaktivna, neustrašna in požrešna psička. Čisto Lexijino nasprotje. Moja prva misel je bila, da je njena požrešnost nekaj najboljšega, in bo vse skupaj veliko lažje kot pri Lexi. Ampak se je kar hitro izkazalo, da je to daleč od resnice.

Amy je imela hrano postreženo v posodi, od sorodnikov pa je velikokrat dobila kakšne slastne prigrizke. Zakaj bi torej prišla k meni, ko jo na sprehodu pokličem? Igra z drugimi kužki je namreč veliko bolj zabavna, kot tisti košček salame, ki ga lahko poje tudi potem doma. Njeno skakanje po ljudeh me je velikokrat spravilo v neprijetno situacijo. Ampak tudi takrat vabljenje s hrano ni pomagalo, saj je bilo skakanje bolj zabavno od prigrizka.

Ugotovila sem, da bom morala nekaj korenito spremeniti, če želim, da bo Amy vzgojen kužek, ki ga ne bo treba imeti celo življenje na vrvici. In sem začela… hraniti iz roke. Odločila sem se, da si bom vsak večer vzela 15 do 20 minut časa in ji njen obrok postregla iz roke, seveda v zameno za njeno delo. Učiti sem jo začela raznih trikcev za zabavo in s tem se je začela krepiti tudi najina vez. Zanjo sem postala bolj pomembna, zgradila sem si avtoriteto in ves proces vzgoje je naenkrat postal veliko lažji.

osebna izkušnja s hranjenjem z rokeNajbolj aktivno sem se lotila treninga odpoklica. Začela sem v stanovanju, jo klicala iz ene sobe v drugo in jo nagrajevala, ko je prišla. Nato sva to nadaljevali na vrtu ter na sprehodih. Največ težav sem imela, ko sem na sprehod peljala obe psički hkrati, saj je bila Amy ves čas pozorna samo na Lexi. Zaradi tega je bilo potrebno vložiti nekoliko več truda, ampak se je obrestovalo :).

Amy na sprehodih zelo hitro reagira na odpoklic. Pride vsakič, ko jo pokličem. Temu pa sedaj postopoma dodajam še druge motnje (druge pse, ljudi …). Počasi a vztrajno gradiva najin odnos in življenje z njo postaja vedno lepše.

Ker pa se mi je zdelo krivično, da bi se vsak večer ukvarjala samo z Amy, sem iz roke začela hraniti tudi Lexi. In psička, ki je prej s težavo delala za goveja jetrca in hrenovke, sedaj z veseljem dela za brikete. Še sama ne morem verjeti :).

Hranjenje iz roke prinaša veliko koristi. Zagotavlja zelo dobro navezavo med vodnikom in psom. Služi kot orodje pri učenju s pozitivno motivacijo. Psi si strašno želijo dela z nami in začnejo spoštovati vodnika kot vodja krdela. Hkrati pa z delom dvigujemo umske sposobnosti psa in se ob tem zabavamo. In ko potegneš črto, za hranjenje z roke porabiš manj časa kot za prevzgojo psa, ki mu je vseeno zate.

-Petra A.

Zaključna misel…

Vsak ima pravico presodit in se odločit kako bo ravnal s svojim psom, ki ga sam najbolje pozna in ve s kakšnimi težavami se (oz. se ne) sooča. Kar nekaj pa je lastnikov, ki jim je ta način koristil pri vzgoji psa tako pri mladičkih, kot tudi pri odraslih psih… Zato hranjenje z roke tudi sama vključujem v proces šolanja in vzgoje.

Hvala za vašo pozornost in ‘se beremo’ spet naslednji teden.

Pozdravček,

Tina

P.S. Se vam je zdela objava koristna in nujna še za koga? Naredite mu uslugo in delite ta zapis z njim

Komentarji in Vprašanja