Ste že kdaj želeli vašega psa naučiti nekaj novega, pa vam je zmanjkalo idej kako se učenja lotiti? Ali pa je bilo šolanje dolgotrajno in neučinkovito?
Pri učenju novih vedenj se večina zaradi nepoznavanja različnih metod, velikokrat poslužuje neprijetnih, daljših ter težjih poti. Včasih se celo zgodi, da vam kužek že sam ponuja določeno vedenje, vi pa tega sploh ne opazite …
S poznavanjem metod učenja si lahko izberete tisto pravo, ki bo vam in vašemu psu najbolj prijetna ter vam bo prinesla najboljše rezultate. Zato je ključnega pomena, da poznate lastnosti vsake od tehnik preko katere lahko pridete do željenega vedenja.
4 tehnike učenja novih vedenj
Da vedenje sploh lahko potrdimo in nagradimo, ga moramo pri psu najprej na nek način izzvati. Tega se lahko lotimo na več načinov in sicer vedenje lahko:
- modeliramo (ang. modeling),
- ujamemo (ang. capturing),
- izvabimo (ang. luring) ali
- oblikujemo (ang. shaping).
Vse tehnike so spodaj podrobno predstavljene in opisane na dveh praktičnih primerih:
Primer 1: Psa želimo naučiti, da gre sam v boks (ali sobno kletko).
Primer 2: Psa želimo naučiti, da se zavrti okoli svoje osi.
1. Modeliranje vedenja (“modeling”)
Pri modeliranju vedenja uporabljamo svojo silo, da psu pomagamo (ga namestimo) v pravilen položaj.
Gre za precej zastarelo metodo, ki od psa ne zahteva posebej veliko razmišljanja in aktivnega sodelovanja. Za nekoliko bolj plašne pse pa je lahko zelo neprijetna in se je praktično ne poslužujemo več.
Primer 1: Psa bi prijeli za ovratnico in ga odpeljali v boks. Tam bi ga potrdili in nagradili, ter to ponavljali dokler vaje ne bi osvojil.
Primer 2: Psa bi prijeli za ovratnico in ga zavrteli v krogu – potrdili in nagradili.
2. Lovljenje vedenja (“capturing”)
Lovimo lahko vsa vedenja, ki jih pes sam od sebe izvaja v vsakdanjem življenju.
Psa opazujemo, čakamo na vedenje ki bi ga radi “ujeli” – potrdimo in nagradimo. Prednost lovljenja je, da lahko ujamemo vedenja, ki jih sicer težko izvabimo (npr. zehanje, pretegovanje, …).
Običajno gre za dokaj dolgotrajno učenje, saj dokler pes ne ugotovi s čim si je zaslužil nagrado, določenega vedenja ne bo ponujal tako pogosto, kot bi si morda želeli.
Primer 1: Pes doma slučajno zaide v odprt boks – potrdimo in nagradimo.
Primer 2: Psa ujamemo ko se slučajno zavrti v krogu (ko recimo lovi svoj rep) – potrdimo in nagradimo.
3. Vabljenje (“luring”)
Pri vabljenju vedenje izzovemo sami. S pomočjo hrane v roki (ki služi kot vaba) psa napeljemo, da bo izvedel željeno vedenje.Večina lastnikov se tega načina vedenja zelo rada poslužuje, saj daje hitre rezultate.
Kljub temu pa je pot do samostojne izvedbe vaje še dolga. Vabo moramo namreč počasi umikati, kjer pa se velikokrat zatakne. Psi namreč pri tem načinu učenja razmišljajo le o hrani in ji slepo sledijo, zato mora pomoč vabe in kretnje postopoma »zbledeti«.
Primer 1: Psa bi s pomočjo hrane v roki zvabili v boks, tam potrdili in nagradili.
Primer 2: Psa bi s pomočjo hrane v roki zvabili, da se obrne levo ali desno – potrdili in nagradili.
4. Oblikovanje vedenja (“shaping”)
Oblikovanje vedenja je način učenja, ki si ga običajno predstavljamo pod imenom kliker trening in od pasjih možgančkov zahteva največ dela.
Začetki so nekoliko zamudnejši, kot pri ostalih oblikah učenja, končni rezultat pa je običajno samostojnejše in do konca izoblikovano vedenje.
Tehnika nekoliko spominja na igrico toplo – mrzlo.
Učenje pričnemo brez pomoči vabe, prigovarjanja, premikanja predmetov in le s potrjevanjem ter nagrajevanjem vsega, kar gre vsaj malo v smeri željenega vedenja.
Ker nagrajevanje vedenja to okrepi, nam kuža to vedenje vedno pogosteje ponuja. Počasi lahko postanemo bolj izbirčni in zvišamo kriterije. Tako potrjujemo zgolj še vedenja, ki so bližje končnemu željenemu vedenju, vse dokler ga ne dosežemo.
Ta način nam bo sicer na začetku vzel nekoliko več časa, z uporabo pa bo šlo učenje vsake nove vaje hitreje.
Primer 1: Pripravimo si hrano ter kliker in se postavimo v bližino boksa kjer psa opazujemo. Takoj ko pes naredi premik stran od nas ali s pogledom le ošine boks – potrdimo in nagradimo. Ko nam ponuja pogled v pravo smer zvišamo kriterij in želimo, da naredi premik proti boksu – potrdimo in nagradimo. Po nekaj klikih nam psa običajno uspe spraviti do boksa. Takrat zvišamo kriterij in si želimo da vanj vtakne glavo, pa potem tačko … in tako naprej, dokler ni cel v njem.
Primer 2: Opazujemo psa in počakamo na trenutek, ko mu pogled uide v stran – potrditev in nagrada. Takoj ko kuža ugotovi zakaj je bil nagrajen in nam vedenje ponuja, zahtevajmo več. Počakamo da pes rahlo obrne glavo v levo – klik in nagrada. Potem zahtevajmo premik glave in vsaj ene tačke. Pa dveh tačk … in tako naprej vse do polnega kroga v levo.
Zlata pravila uspešnega učenja
Proces učenja se seveda ne zaključi s tem, da vedenje izzovemo. Vedenje je treba še utrditi, poimenovati, zvaditi v različnih okoljih in tekom življenja vzdrževati.
Vsa nova vedenja najprej učimo v mirnem okolju, kjer za psa ni posebnih motenj. Ko vajo enkrat obvlada doma, pričnemo vaditi tudi ob motnjah in »na terenu«.
Besedno povelje vedno dodamo šele, ko pes vajo izvaja zanesljivo in predvidljivo! V kolikor bomo besedo pričeli uporabljati prezgodaj, ga bomo »naučili« da povelje lahko presliši.
Kaj lahko uporabim za nagrado?
Uporabite lahko vse, kar si pes želi:
- hrano
- igro
- vohljanje
- skok v vodo
- prosto tekanje…
V procesu učenja novih vedenj se običajno poslužujemo nagrajevanja s hrano. Ta je najbolj praktična saj z njo lahko naredimo veliko ponovitev v relativno kratkem času.
Na začetku nagrajujemo vsako izvedbo vaje (oz premik v pravo smer pri shapingu). S tem želimo psu jasno povedati kaj od njega želimo, zato ne skoparimo z nagradami.
Ko pes vajo enkrat obvlada in jo izvede vsakič in povsod brez okrevanja, lahko pričnemo z selektivnim nagrajevanjem le še najboljših izvedb. Vaje nato tekom življenja nagrajujemo le še občasno, tako da ohranimo pasjo odzivnost in zanesljivost.
Koliko časa nameniti vadbi?
Kliker treningi naj ne bojo dolgi. Pri mladem psu je najbolje, če skoncentrirano delamo nekajkrat na dan po 5 – 10 minut. Ostali obrok lahko brez težav porabimo za učenje lepih manir doma in na sprehodu.
Med samim treningom pazimo, da ohranjamo visoko frekvenco klikanja. S tem ohranjamo pasje zanimanje in veselje do dela. V kolikor se psu »zatakne«, naredimo korak nazaj in zahtevamo manj kot smo si zastavili.
Upam da vas je članek prepričal, da se opogumite in psa z uporabo sedaj poznanih tehnik naučite nečesa novega. Zagotavljam vam, da se boste pri učenju zabavali tako vi, kot vaš kosmatinec.
Hvala za pozornost in se beremo spet naslednji teden.
Pozdravček,
Tina
P.S. Se vam je zdela objava koristna in nujna še za koga? Naredite mu uslugo in delite ta zapis z njim.
